Prvo gorenjsko vinogradniško društvo ''Šparon''

Ulica Staneta Žagarja 22B
4240 Radovljica
Slovenija

Prvo gorenjsko vinogradniško društvo Šparon Radovljica



VINSKA TRTA IN VINOGRADNIŠTVO NA GORENJSKEM



Splošno znano je dejstvo, da je naša domovina Slovenija, ne da bi kaj pretiravali, med najlepšimi na svetu. Kaj nam pa manjka? Poslušajte nedosegljivo himno, ki jo je našim lepotam namenil pesnik: »O, domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote, razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom … »Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj.« Ja, naravnost pravljična predstavitev naše dežele.

To lepoto je po svoje dojel in doživel tudi mojster slovenske besede, ki pravi, zlasti za naš gorenjski konec: »Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela, v višino pognala se kot val, a v naletu pod zvezdami val je obstal. Tako strmi zdaj sredi višine okameneli zanos domovine.«

Pod vsem tem okamenelim zanosom domovine so nepregledni gozdovi, so polja, so njive, so sadovnjaki, ni nas pa narava obdarila z vinsko trto. Potolažimo se: nihče na tem svetu ne more imeti vsega. Pa, ali je vedno tudi v preteklosti bilo tako? Ne, ni bilo. Vinsko trto srečamo danes še severneje od nas. Poglejte samo Normandijo v Franciji, Vestfalijo v Nemčiji, kjer pridelujejo imenitna vina. Kaj je torej narobe z našo ožjo domovino, Gorenjsko? Pravzaprav zgolj in samo bližina vršacev na čelu z glavo trajno snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja.

No, tudi to ni čisto res. Naša zemlja je bila skozi stoletja in tisočletja izpostavljena temperaturnim spremembam, ki so tisto, ki sodi med najstarejše listnato rastlinje na zemlji, uničile in led jo je odrinil v južne in jugozahodne evropske predele. Ali kot že omenjeno, uspeva trta severneje od nas, kajti po hladnih razdobjih je pred kakimi deset tisoči let trta spet poromala po toplih rečnih dolinah v severnejše kraje ob Rhoni k Renu in ob Donavi v severozahodni smeri. Vinska trta je bila torej razširjena v mnogih deželah raznih celin in vino je stara kulturna pijača.

Za zibelko vinogradništva pa velja vzhodni del Sredozemlja, torej Bližnji Vzhod. Prvi vinogradniki so bili na naši celini Grki, na sedanjih arabskih tleh pa Egipčani in Feničani. Babilonski kralj Hamurabi je v svojem zakoniku pred štiri tisoč leti celo opozarjal na čezmerno uživanje vina. V mnogih deželah bližnjega vzhoda – torej v domovini starih civilizacij – so pridelovali in radi uživali vino.

Grki so imeli svojega boga Dioniza, ki jim je daroval vino. Rimljani so slavili Bakhusa ali Bakha. Oba naroda sta v njuno čast prirejala velika slavja z zahvalnim namenom. Prav tako je bilo tudi pri drugih starih ljudstvih, le islam in budizem vino zavračata še danes. Stara zaveza pravi, da je Noe vzel vinsko trto v svojo barko in jo tako obvaroval svetovnega pokopa. Katoliška cerkev je namenila trti kar več patronov, med katerimi sta pri nas najbolj znana sv. Urban in sv. Martin.

Po grški besedi oinos (vino) so tudi Rimljani povzeli svoje ime za plemenito pijačo, pravili so ji vinum. In iz te latinske besede smo izpeljali svojo tudi mi in pa še vrsta drugih evropskih narodov. Zgodovina vinarstva in vina na gorenjskem prostoru hrani pričevanja o gojenju vinske trte tudi v našem okolišu, ki segajo najmanj dve stoletji v preteklost. Zgodovinski viri dokazujejo, da so bile tedaj podnebne razmere za gojenje vinske trte bistveno boljše kot so dandanašnje. V zgodovinskih listinah lahko preberemo, da so v naši neposredni bližini, na Bledu, gojili vinsko trto in pridelovali vino. Tako iz omenjenih listin lahko preberemo, in to je zanimivo prav ob dejstvu, da Bled letos praznuje tisočletnico svojega obstoja, da je plemenita Elizabeta med letoma 1060 in 1070 brez ugovora prepustila škofu Altwinu svoj vinograd na Bledu.

Nadalje beremo, da je svobodnjak Bojnoslav v istem času brez ugovora dal za cerkev v roke škofa Altwina del vinograda. In kar je zelo zanimivo, natančna lokacija: svobodnjak Marti je izročil med letoma 1085 in 1090 škofu Altwinu svoj vinograd, ki ga je imel pod blejskim gradom. In še danes je predel pod Gradom med starejšimi domačini poznan kot »nograd«.

Dekret graškega gubernija z dne 1. decembra 1874 pa celo določa: če kmet zanemarja obdelavo polja ali vinogradov, ga grajski gospod sme odstraniti iz kmetije.

Stvari so zgodovinsko izpričane. Danes na Gorenjskem, zlasti v našem okolišu, kmetje ne gojijo več trte, kar je razumljivo glede na podnebne razmere. Kljub temu pa trta kot rastlina iz naših krajev ni čisto poniknila, le da jo danes po naših vaseh v glavnem vidimo kot senčnico. Trta torej uspeva, grozdje celo dozori, čeprav malo kasneje kot v naših znanih vinorodnih okoliših.

Na koncu pa še naslednje. IN VINO VERITAS. V VINU JE RESNICA. Resnica je posoda vsega lepega, je lepota sama, ki povzdiguje srce in duha. Slavo vinski trti je zapel naš Prešeren in jo prelil v verze, ki so postali naša himna. Ni čudno!


Lepe misli kot …


Ki nam oživlja žile,

srce razjasni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi.



Je mogoče napisati kaj boljšega o blaženih učinkih trte na človekovo razpoloženje? Ni! In zato je prav, da smo jo sprejeli za svojo in jo prepevamo ob največjih slovesnostih.



Prof. BRATKO ŠKRLJ



Radovljica, 29. december 2004